Pisana jesen prihaja, zaplešimo ringa raja... 

Tako kot v ostalih skupinah, smo tudi mi v tednu otroka začeli z označevanjem koledarja, kamor otroci narišejo vreme za posamezni dan. Ker so nam starši prijazno priskočili na pomoč in nam prinesli slike družin, vsak otrok ob prihodu v vrtec, svojo fotografijo iz družinske stene prenese na svoj znak v vrtcu, ob odhodu domov, pa jo vrne k svoji družini. To otroci radi počno, zelo radi pa si družinske fotografije tudi ogledujejo in drug drugemu pripovedujejo, kdo je vse na njih.

V tistem tednu sta svojo pot k družinam spet pričela težko pričakovani knjižni nahrbtnik in naša legendarna maskota – pujsa Pepa! Ob dnevih, ko se vračata v vrtec, otroci na stolčku pripovedujejo o njihovih domačih doživetjih. Čeprav se večina že dobro verbalno izraža, sta ob fotografijah v zvezku, najbolj zgovorna njihov sijoč obraz in celotna govorica telesa!

Lutkovna igrica o botri jeseni, je k sodelovanju pritegnila tudi naše otroke, na jesenski gozdni pohod, pa je tudi nas popeljal precej živahen škrat, ki je imel seboj polno torbo ugank in svojih prijateljic lutk! Med potjo smo uzrli marsikatero gobo, še posebej pa so nas očarale rdeče mušnice, ki smo si jih seveda le ogledovali…

Tri svečke sta v tem mesecu upihnili Anika in Zala, ki sta se zelo razveselili svojega darila. Skupaj z njima smo najprej zarajali, nato pa se pogostili z njunimi dobrotami!

Na oktobrskih gozdnih potepanjih smo seveda našli največ gob, pojedli smo tudi kar nekaj najdenih orehov, proti koncu meseca pa smo občudovali in nabirali tudi živopisano listje.

Med odkritimi živalmi se jim je najbolj vtisnil v spomin močerad, opazovali pa smo tudi pajke, železne kačice, deževnike in nadvse nenavadno rumeno gosenico.

Gozda pa ne doživljamo le z očmi. Med prsti gnetemo različno listje in zemljo, božamo mah, drevesno skorjo in gobice, se dotikamo vsega, kar leze in kar gre, pa ni nevarno, večino stvari pa tudi poduhamo. Takšna celostna doživljanja obdajajočega sveta, se mnogo bolj vtisnejo v spomin in razvijajo več možganskih povezav. Sicer pa je bil tudi oktobrski gozd neprecenljiva zakladnica za najrazličnejšo spontano igro otrok, v kateri so otroci preizkušali svoje moči, reševali nesoglasja in zaplete, prepevali, se spodbujali in si pomagali.

Zapisala: vzg. Martina Makovec Žagar