Kam neki izginejo copatki, ki jih otroci ne pospravijo? Odgovor pozna muca. To je čisto posebna muca, ki živi sredi gozda v beli hišici z rdečo streho. Na oknih je polno rož, na vratih pa je napis MUCA COPATARICA.

Po LDN vrtca je bil mesec januar tudi pri nas rezerviran za pripravo dramatizacije. Zanjo smo izbrali zgodbo Ele Peroci, Muca Copatarica. Ker smo jo prebirale že jeseni, so otroci njeno vsebino poznali. Da bi v nji kar najbolje sodelovali, smo vzgojiteljice literarno osnovo priredile v dramsko besedilo, eno izmed mamic glasbenic, pa smo poprosile, da nam je pripravila glasbene vložke. Dramsko besedilo smo opremile z ilustracijami iz slikanice.

To svojo »pošto« je vsak otrok spravil v predalček, nato pa jo odnesel domov, kjer so jo s starši vsakodnevno brali. V naslednjih tednih so nam ti večkrat povedali, da jih doma otroci tudi podnevi spomnijo na svojo nalogo. Brali pa smo jo tudi v vrtcu. Skupno sodelovanje je obrodilo vidne sadove, saj so si otroci pripovedovali dialoge na preprogi, pred spanjem, najraje pa pri kosilu!

Da bi jo doživeli kar najbolj večplastno, smo našo glavno junakinjo risali, izdelovali lepljenko, jo gnetli iz plastelina in se igrali socialno igrico, v kateri smo iskali svoje copate. Ptičkam, veveričkam, muci in soncu, smo izdelali naglavne maske, mamice pa opremili z naglavnimi rutkami. Za premierni ogled videoposnetka predstave, smo staršem tik pred srečanjem, pripravili tudi gledališki list.

Ker je bila prva polovica meseca vremensko izjemno ugodna, smo zgodbo želeli posneti v naravnem ambientu. Za to smo izbrali dvorišče Banove domačije in hosto, kjer smo v tretjem tednu s snemanjem tudi pričeli, čeprav je tistega dne snežilo. Ker se je takšno mokro vreme nadaljevalo tudi v naslednjih dneh, so naši načrti splavali po snežni brozgi, kar je za 1. mesec v letu povsem pričakovano.  V iskanju najprimernejše nadomestne lokacije, smo izbrale teraso naše igralnice, vse ostale rekvizite pa je bilo potrebno postaviti na novo.

Ker na nastopu marsikdo težko pokaže, kaj v resnici zna, je bilo tudi med našim snemanjem tako! A nič zato!

Kar je na njem največ štelo je bilo to, da so otroci vadili, zato, da bi nastopali!

Ne za kogarkoli. Za svoje domače!

In ti so na premiernem ogledu videoposnetka predstave, ki smo jim ga pripravili v skupnem prostoru vrtca, zadnjo sredo v mesecu, bogato nagradili!

S številčnim obiskom, aplavzom, objemi, nasmehi, pohvalami in prijetnem skupnem druženju tistega lepega popoldneva.

Zanj, za vsa sodelovanja in modrosti, ki smo si jih vzgojiteljice s tem pridobile, vam bomo, dragi starši in vsi ostali sodelujoči, vselej hvaležne!

Zapisala: dipl. vzg. Martina Makovec Žagar