Tako je, prav ste slišali! Čeprav ne razumemo še te besede, verjemite, da smo skozi mesec februar odigrali veliko različnih vlog in zamenjali kar nekaj oblek.
Ker je mesec februar zelo povezan s kulturo, smo precej časa posvetili Francetu Prešernu in njegovi poeziji. Vzgojiteljica nam je prebirala Turjaško Rozamundo in Povodnega moža, prisluhnili smo Zdravljici ter ponovili vrtčevsko himno. Našo pozornost je pritegnil knjižničar Drago Pirman, ki nam je zastavil nekaj ugank in povedal zgodbico, zakaj še danes mačka in pes nista prijatelja. Naša tla so kljub temu čista, čeprav jih ne umivamo z mačko ali drgnemo s kužkom…
Ne samo dobri poslušalci tudi gledalci postanemo, kadar kdo predstavi knjigo o svoji družini s pomočjo palčka Igralčka Bralčka.
Potem smo odvrgli poetovo ogrinjalo in si oblekli slikarjevo haljo. Valentinovo je v naših srčkih prebudilo ljubezen, ki jo nosimo v sebi do naših staršev, starih staršev, bratcev, sestric in prijateljev. Narisali smo jim srčke ob dnevu zaljubljencev.
Nato nas je toplo sonce zvabilo v gozd. Tam smo raziskovali desno stran potoka, ki je bil še malo zaledenel. Postali smo pravi pustolovci, saj teh poti še nismo poznali.
Na vadbeni uri smo kot ptički veselo letali in ob znaku vzgojiteljice poiskali svoje gnezdo. Igro smo že poznali, zato smo se najraje zadrževali v bližini kroga, da ne bi ostali brez gnezdeca. Vreme nam v začetku meseca ni prineslo dovolj snega, da bi se lahko predajali zimskim radostim. V skupnem prostoru vrtca smo na časopisnem papirju smučali, sankali in se drsali. Po »kepanju« pa iz papirnatih kep naredili snežaka.
Kljub veselemu Pustovanju, glasnim in pisanim maškaram, zime nismo pregnali. Sneg smo dočakali šele ob koncu meseca. V snežake se ravno nismo prelevili, angelčki v snegu so nam lepo uspevali.
Tako smo spet nazaj v starih tirnicah, ko smo vsi »napasli ledene koze« (beri: preboleli vodene koze). V vmesnem času smo se pogrešali, zdaj pa igramo naprej Igralčkovo igro, vsak v svoji vlogi.
IGRALČKI S TINO IN SUZANO
Zapisala: pom.vzg. Suzana Bogovič