Večina otrok je že v rani dobi navdušena nad različnimi vrstami igrač, ki imajo funkcijo vrtenja in premikanja. In tudi pri Cepetavčkih ni nič drugače.

Kadar ne gremo v gozd, kjer si tudi nabiramo izkušnje gibanja za motorični razvoj, se radi igramo na našem vrtčevskem igrišču.

Plezamo po plezalni mreži, kjer opazujemo okolico Artič in zvon bližnje cerkve, se kotalimo po travnatem hribčku, plujemo na ladji ali splavu, kjer lovimo ravnotežje pred močnimi valovi in viharjem, se lovimo, ustvarjamo na sončku,… a najraje pa kolesarimo.

Naj povemo, da predno smo se naučili sesti na pravo otroško kolo, smo morali dobro preizkusiti še tricikel, poganjalec in kolo s pomožnimi koleščki. Vzgojiteljice so nam večkrat na asfaltnem igrišču narisale cesto, kjer smo morali upoštevati cestna pravila in se umikati oviram. Pri prehitevanju smo vedno pozabili prižgati smerokaz, a k sreči ni nikoli prišlo do nesreče. Smo pa vestno upoštevali STOP policista (vzgojiteljice).

A ker smo si nekateri na teh prevoznih sredstvih že nabrali dovolj izkušenj za lovljenje ravnotežja in dobili občutek za nagibanje in hitrost, smo pogumno poprijeli za kolesa brez pomožnih koleščk. Najprej je to spretnost usvojil najstarejši Cepetavček – bravo! Naslednji dan pa smo želeli poizkusiti še drugi Cepetavčki s pomočjo vzgojiteljic. In veste kaj? V samo enem dopoldnevu je uspelo zvoziti kolo brez pomožnih koleščk kar šestim otrokom! In to je bil prav poseben dan za nas.

Zdaj pa smo že pripravljeni tudi za kolesarski dan...

Cepetavčki z vzgojitelji

Zapisala: Tanja Mežič