Mesec junij nam je postregel z različnimi dejavnostmi. Kot se za prvi poletni dan spodobi je za deževnim vremenom posijalo toplo sonce. Lepo vreme nas je spremljalo tudi na Srčkovem teku, igranju v peskovniku, guganju, žoganju, tekanju, lovljenju milnih mehurčkov in še kje.

Posebej zadovoljni smo bili, ko so se nam v četrtek, 15. 6. 2023, na poti do Smaragdnega gozda pridružile babice in dedek ter mamica in ati. Ker gozda že nekaj časa nismo obiskali, je bila pot precej zaraščena s praprotjo in ponekod trnjem. Vendar so nam babice in dedek pot ves čas odstirali ter nabirali borovnice, mi pa smo jim pokazali, kje prisluhnemo žvrgolenju ptic in žuborenju potoka. Preden obiščemo Smaragdni gozd se ustavimo pri potoku in opazujemo, kdaj ga bomo lahko prečkali.

Ta dan je bilo pravo presenečenje, ko smo ugotovili, da vode v strugi ni in smo lahko veselo zakorakali na drugo stran ter si skupaj ogledali ribnik. Naše medgeneracijsko druženje je bilo torej čarobno, saj smo si že nekaj časa želeli prečkati potok. S tem srečanjem smo Igralčki še okrepili vezi med seboj in starejšo generacijo.

Ta mesec smo končno dočakali obisk Kekčeve dežele, kamor smo se v torek, 20. 6. 2023, odpravili skupaj z Navihančki. Že po prvem postanku za malico smo neučakani spraševali vzgojiteljice, kdaj nas pride iskat Bedančev avtobus. V Kranjski Gori je imel marsikateri Igralček malce strahu v očeh.

Pred vstopom v Kekčevo deželo smo si morali zatisniti oči in skloniti glave, saj je pot v pravljično deželo skrita. Na poti nam je vodička pokazala smrdljive Bedančeve nogavice in leseno kletko, ki jo poleg drugih pasti po gozdu nastavlja Bedanec. Takrat smo se še trdneje oklenili rok vzgojiteljic. V kočo si marsikdo ni upal, saj je Bedanec glasno smrčal, tisti bolj hrabri pa so iz ujetništva rešili Mojco. Nato smo se hitro odpravili po poti naprej. Najvarnejši smo bili na ozkem mostičku, na katerega Bedanec ne more, saj je prevelik, hehehe. Vendar nas je prehitel po drugi poti.

Bližnje srečanje z Bedancem smo doživeli pod Brincljevo kočo. Bedanca smo lepo pozdravili, mu zastavili nekaj vprašanj, nato pa sebe in Mojco pred njim rešili z oponašanjem sove. Zbežal je, tako da ga tri dni ne bo več blizu. Ne še povsem sproščeni smo sledili Mojci v Brincljevo kočo. Ko smo se spustili po toboganu, sta nas Mojca in Brincelj skozi skrivni rov popeljala do navihanega Kekca.

Tam smo Igralčki vzgojiteljice pustili pred prijetno kočo in se z njimi malo pošalili, ker smo s Kekcem prišli iz koče na drugi strani. Kje? Tega vam ne moremo povedati.

Na travniku smo se nastavljali fotoaparatom in si ogledovali visoke gore, na katerih je ponekod še sneg. Kmalu se nam je pridružila teta Pehta, ki pa ni bila tako grozna kot v filmu, ki smo si ga ogledali v vrtcu. Povabila nas je v svojo kočo, kjer smo se lahko po zabavnem toboganu spuščali med koze. Teta Pehta nam je pripravila zeliščni čaj in kruh za pogum.

Nekateri smo na avtobusu po poti domov malo zadremali, drugi smo komaj čakali, da staršem povemo, kaj smo doživeli. Veseli smo bili, da smo spoznali navihanega Kekca, prijaznega Brinclja, simpatično Mojco, strašnega Bedanca in dobro teto Pehto.

Ju-ju-ju-hu-hu!

Igralčki z vzgojiteljicama Tino in Suzano vam želimo prijetne počitnice in lep dopust!

Zapisala: vzg. Suzana Bogovič