Maj nas je večkrat tedensko v gozd zvabljal tudi zato, ker sva se z vzg. Tanjo odločili, da bomo v nji posneli našo dramatizacijo Trije metulji.

Z vsakim tednom smo ob vstopu vanj opazili, kako debelejša je njegova senca. Kljub temu do rastišča borovnic prihaja toliko sončne svetlobe, da smo se lahko v drugi polovici meseca sladkali s temi sočnimi sadeži. Čeprav so precej drobni in so jih otroci sprva težje našli, so bili vsakič znova njihovi vztrajni nabiralci. Ne le vsak zase. Prinesli so jih tudi nama in jih nabirali drug za drugega…

Da pridemo v spodnji del gozda, potrebujemo kar nekaj motoričnih spretnosti, ki večini otrok predstavljajo vir navdušenja, ostalim posameznikom pa kar precejšen izziv, ki pa ga lahko osvajajo le s tovrstnimi aktivnostmi. Tudi njihov trud poplača veselje, ki ga doživljajo med igro v hiškah, ki so jih verjetno že poleti ali jeseni iz palic zgradili šolarji in že zelo dolgo niso več zašli tja. Nad vsestransko uporabo palic so v gozdu navdušeni tudi naši 2-3 letniki.

Maj, ki nas  je letos tako radodarno obsipaval z dežjem, je poskrbel tudi zato, da so se iz bližnjega globokega ribnika, daleč naokrog razlegali prodorni glasovi žab, ki pa so utihnili v trenutku, ko smo se mu dovolj približali. Zato smo jih poslušali med hojo, redke pa opazovali iz dovolj daljne razdalje, da se niso vse skrile oz., da je bilo dovolj dobro poskrbljeno tudi za našo varnost.

Tudi tokrat nam je gozd z vsakim obiskom dokazoval, da je to kraj, kjer učenje otrok ovira zgolj (naša) domišljija, kjer so sodelovanje, sočutje ter empatija pomembnejši in naravnejši od tekmovalnega  individualizma in kjer je človek le delček nečesa zelo velikega in kompleksnega.

Če znamo vzgojiteljice vse to opazovati, videti, se čuditi in biti hvaležne, sejemo semena vsega tega tudi pri otrocih. In če jim vse te izkušnje tudi omogočamo, te kompetence rastejo z njimi.

Zapisala: vzg. Martina Makovec Žagar